was successfully added to your cart.

Category

Živim Meditacijo

UMETNOST SAMOLJUBEZNI

By | Živim Meditacijo | No Comments

SAMOLJUBEZEN JE PRAVA UMETNOST.

Veliko govorim o samoljubezni in samosprejemanju, ker je tudi v moji izkušnji to temelj h kateremu se moramo vedno znova vrniti. Vedno znova vstopimo v iluzije, programe. Vedno znova moramo odkriti mejo med temi programi in našo pravo bitjo. In obenem moramo to mejo potem podreti, pozdraviti prepad in uvideti svojo božanskost v vsem kar je.

Obenem programe, iluzije podiramo…obenem pa jih moramo vzljubiti, sprejeti take kot so. Precej frustrirajoče:)

Nesprejemanje sebe je vzklilo že v našem otroštvu. Kot otroci smo šli čez taka in drugačna razočaranja, neuslišanost, bolečine…in skozi to je v nas nastal naš “notranji otrok”. Notranji otrok nosi naša neuslišana hrepenenja (in bolečino povezano s tem), ki jih je utišal z raznimi negativnimi prepričanji o sebi. “Ah, saj sem sam kriv, zakaj pa se tako obnašam”…si je prigovarjal otrok v nas, da je skril svojo pravo bolečino. In to počne še danes.
Notranji otrok še vedno čaka, da uslišimo njegove želje, jih sprejmemo in pozdravimo. Čeprav nam obenem tako vztrajno prigovarja, zakaj si tega še vedno ne zasluži(mo). Njegove goreče želje so tako velikokrat v (navideznem) konfliktu z nami oz. ob njih ponavadi občutimo veliko bolečino. Tako se jim ogibamo in raje poslušamo ta negativen notranji glas, ki nas pregovarja “ah pusti to, kaj ti mar…sam si kriv…ne bodi tako zahteven…kdo pa te bo maral, če boš tak”…in podobno.
Uslišati želje notranjega otroka in jih uskladiti s svetom in s sabo tukaj in zdaj…to je prava umetnost in zahteva svoj čas in ogromno sprejemanja in samoljubezni. To nas naš notranji otrok pravzaprav tudi uči.
Ta proces je edinstven za vsakega od nas, kar gotovo drži pa je, da moramo tem željam prisluhniti. Ne govorite notranjemu otroku, da je zahteven, da mora biti bolj skromen, da naj se že vzame v roke, da je nadležen in podobno. Saj on je v resnici vi in njegove želje so v resnici vaše želje. Ko zanikujete njega, zanikujete sebe. Željam morate prisluhniti…in poiskati morate pravi način, da jih uresničite. Vendar se ne preganjajte, prvi in najbolj pogumen korak je, da tem željam samo prisluhnete. Da jim date prostor, da jih resno poslušate in ovijete s svojo ljubeznijo, ne glede na to kakšne so. V vsaki želji, naj deluje še tako zahtevna in otročja, se skriva čista želja vašega bitja. In ta vas bo osvobodila.

Drug izziv sprejemanja sebe pa pride prav z našo osebno rastjo. Bolj ko se poglabljamo vase, bolj se zavedamo lastnih pomankljivosti in vedno bolj se zavedamo, da si sami krojimo svoje življenje in počutje. In bolj ko rastemo, v večje globine se širimo tako spodaj kot zgoraj. Tako prihajamo v stik z vedno večjimi bolečinami, programi, čustvenimi in mentalnimi usedlinami, pričakovanji in neuresničenimi željami…na drugi strani pa se nam zdijo vedno manj pomembne. Na eni strani smo človek, ki v sebi nosi strah, jezo, neizražene občutke, goreče želje in na drugi strani duhovno bitje, ki ve, da je vse ok, da ljubi in ne nosi nobenih zamer in pričakovanj. Prepad se zdi vedno večji…vendar moramo vedno znova poiskati samoljubezen, ki nam pomaga, da ga premostimo in v tej svoji (navidezni) dvojnosti odkrijemo svojo božansko enost.

Samoljubezen je res prava umetnost. V njej se nenehno razvijamo in urimo. To je proces skozi katerega gremo vedno znova. Vstopimo v novo globino, usedlino…in v njej s pomočjo samoljubezni poiščemo zametek svojega bistva in jo osvetlimo.

Ni vedno lahko, vendar bomo vedno znova uspeli. Le pozabiti ne smemo, da moramo ljubiti vse kar smo. Vedno.
Vzljubiti moramo tako sebe kot človeka, kot sebe kot duhovno bitje. Vzljubiti moramo vse svoje misli, občutke, želje…vse kar gre skozi nas in se skozi nas izraža v tem svetu. Sprejeti moramo tako bolečino kot ljubezen. Sprejeti moramo, da smo oboje ustvarili.

Sprejeti moramo sebe kot stvarnika in tako sprejeti in vzljubiti vse kar ustvarimo. Tako uvidimo, da ni napak in tako lahko uvidimo svojo popolnost.

IMEJTE SE RADI. STE POPOLNI. VREDNI LJUBEZNI TOČNO TAKI KOT STE ŽE SEDAJ. TO GOTOVO VEM.

<3

www.zivimmeditacijo.si

LEPOTA – JE TO NEKAJ DANEGA ALI NEKAJ KAR SMO?

By | Živim Meditacijo | No Comments

Zdajle gledam čez okno in razmišljam o čem naj danes pišem…sem brez idej…
Spustim se v srce in vprašam intuicijo –  in pravi piši o LEPOTI.

O lepoti? Kakšno povezavo ima to z meditacijo se sprašujem? Potem se spomnim, da neham spraševati in enostavno naredim. Tako namreč stvari živijo, sicer samo razmišljamo.

Držim prste na tipkovnici in samo pišem…

Ko pomislim na lepoto, zdajle najprej pomislim na drevesa…potok…veje, ki se gibljejo v vetru…ptico…takrat jaz začutim lepoto.

Kdaj pa jo začutim v sebi se vprašam? Začnem razmišljati kdaj se počutim lepo in če sem iskrena mi pride na misel, da največkrat takrat, ko se počutim dobro v svoji koži okrog drugih ljudi, ko mi to nekako potrdijo drugi. Ampak to je vendar “iskanje” lepote od zunaj, ne nekaj kar si potem?

To o čemer razmišljaš so druge stvari, niso povezane z lepoto, mešaš pojme mi pravi intuicija. Vzami si trenutek mi pravi…ja zdajle…in tudi ti ki bereš, zamiži skupaj z mano…zamiži za trenutek…samo dihaj…in ZAČUTI svojo lepoto…(ne razmišljaj kako samo zamiži za nekaj trenutkov in pusti, da se zgodi)…

***

Ja, jaz jo občutim! In to kot neko mehkobo v svojem telesu. Najbolj jo občutim blizu srca. Zdajle se počutim prav lepa. Očnitno gre za občutek!

Vsekakor ne nekaj kar dobiš in tudi ne nekaj kar bi se naprimer naučil (torej naučil se bom imeti se rad in si biti všeč).
GRE ZA OBČUTEK, KI JE ŽE V TEBI…LEPOTA. Torej gre kot vedno samo za vprašanje ali smo z lepoto v stiku ali ne. Kako enostavno, se zopet spomnim.  Gre samo za to, kje imamo svojo pozornost. Ali to občutimo ali ne. Ni nam treba nič spremeniti, se nadgraditi, razviti…Samo občutiš jo, če želiš. LEPOTA JE ŽE V TEBI.

No pa sem se spraševala kako bom temo lepote povezala z meditacijami. Vidim, da se vedno vrnem k temu, da je vse že v nas. Da vse že smo. Vprašanje je le ali to občutimo? In ker je meditacija pravzaprav čas, ki ga posvetimo temu, da smo sami s sabo, da se začutimo v polnem obsegu (ne le omejeno kot se večinoma sedaj)….lahko zaključim, da z meditacijo prihajamo tudi v stik s svojo lepoto.

***

Program Živim meditacijo sestavljajo enostavne in prijetne vodene vaje s katerimi boste korak za korakom spoznali meditacijo, vedno bolj občutili sebe in vse kar nosite v sebi. Program je sestavljen in 24 vodenih posnetkov, ki si jih zaporedno predvajate. Posnetki vam ostanejo na voljo za vedno in mišljeno je, da si jih predvajate večkrat in tako vedno bolj poglabljate svojo prakso.

Vse informacije o programu in nakup programa so na strani www.zivimmeditacijo.si

<3

 

ALI MED MEDITACIJO NE SMEM MISLITI?

By | Živim Meditacijo | No Comments

Ko se ljudje srečajo z meditacijo se velikokrat srečajo tudi z idejo – in naj kar takoj povem s to veliko zmoto – da med meditacijo NE SMEJO misliti. Jaz na to odgovorim “pa veliko sreče”:)

Veliko ljudi prav zato poiskusi z meditacijo in nad njo obupa, češ “meni meditacija ne gre, saj ves čas nekaj razmišljam in tako nima smisla.”

Nenehno razmišljanje pa je razlog za meditacijo in ne obratno! In z redno meditacijo bo misli res vse manj.

Naj razložim.

Najprej je treba razumeti, da je razmišljanje naravna funkcija naših možganov, naše glave. Torej imamo organ, ki nam s svojo funkcijo, kot ostali organi, omogoča preživetje. Tako kot srce bije in pumpa kri ter nas tako ohranja žive, tako naša glava ves čas spremlja okolje, ga analizira in nas opozarja na morebitne nevarnosti.

Problem je nastal, ker nas “glava” tako v svoji funkciji preživetja na nevarnosti opozarja ves čas. Tudi takrat ko to ni potrebno, saj ta na podlagi preteklih izkušenj, če malo pretiravam, več ali manj že kar vse zaznava kot potencialno nevarnost. “Pazi lahko si prizadet, pazi lahko se ti spet ponesreči, pazi, pazi, pazi…”

Če gremo še malo dlje, problem niti ne tiči v tem, da glava toliko stvari zaznava kot nevarnost, ampak v tem, da ne znamo več zavestno ločiti in se odločiti kater »pazi« upoštevati in kateri »pazi« je za nas v neki situaciji popolnoma nerealen in nas ovira.

In ker poslušamo vse te “pazi”, potem nenehno živimo v strahu pred tem in onim in si postavljamo vsemogoče ovire. Pred tem, da bi živeli kot želimo in uresničili svoje želje. Ampak to je že druga zgodba, pustimo jo za drugič.

Naj se vrnem korak nazaj – razmišljanje je torej naravna funkcija glave in misli kot take torej niso problem. Problem je nastal:

a) ker v naši glavi takorekoč živimo. To pomeni, da imamo vso našo pozornost ves čas v naši glavi. Ker je naša pozornost tudi naša energija, tako z njo ves čas poganjamo naše umske aktivnosti, naše misli, ki se vrtijo kot nenehen vrtiljak. Z meditacijo pa našo pozornost, našo energijo umaknemo iz misli v telo…in tako se ta vrtiljak misli začne umirjati.

b) ker s svojo pozornostjo živimo v svoji glavi jo potem nekako zanavamo tudi kot našo identiteto. “To kar mislim sem jaz.”  Če naša pozornost ni nikoli drugje, kako bi potem zaznali kaj drugega. Potemtakem je naša glava pač vse kar poznamo in jo zamenjujemo za nas same. Z meditacijo ponesemo pozornost v telo…in tam lahko potem odkrijemo in občutimo še kaj drugega.

Torej pri meditaciji ne gre za to, da se usedemo in POIZKUŠAMO blokirati misli. To je zopet akcija, ideja, spet nekaj kar počnemo oz. moramo doseči. Če bomo to poiskušali bomo neuspešni in frustrirani.
Pri meditaciji gre namreč ravno obratno za PREPUŠČANJE. Gre za to da DOVOLIMO. Spustimo vsako kontrolo in akcijo. Za spremembo samo pustimo, da je kot je.

Torej ne poizkušajte ne-misliti, ampak se samo prepustite. SAMO BODITE. Dihajte. Usedite se, dovolite mislim, da so, emocijam, da so, ničesar ne kontrolirajte, se spreminjajte, ne iščite, ne poskušajte občutiti ali doživeti. Samo za ta kratek čas ničesar ne počnite. Samo usedite se in dihajte. Vdih in izdih. Vdih in izdih. Tako preprosto.
SPUSTITE KONTROLO. Že tako ves čas  ocenujemo in kontroliramo stvari. Če ocenimo, da je nekaj slabo že delamo na tem, da bi se tega takoj znebili. In če ocenimo, da je nekaj dobro, potem že delamo na vse pretege na tem, da bi tako ostalo.
Med meditacijo pa za spremembo pustite, da je kot je…da ste kot ste (jaz sem npr. kdaj tudi jezna, žalostna, včasih zaznam celo kaj bolj ekstravagantnega kot je npr. maščevalnost)…zadihjate…ta trenutek je kot je…pozabite na dobro in slabo.

Tudi v naravi ne sije ves čas sonce. Pada tudi dež…pa zato ni slab. Morda ni najbolj prijeten in nam kdaj osivi naš dan…ampak zato ni slab. In predvsem je del življenja, del narave in brez njega ni vode, ki nam omogoča življenje.

In ja dragi moji misli bo med meditacijo vedno manj. Ker ko boste nehali kontrolirati in nehali biti samo v svoji glavi, si bo ta lahko končno malo spočila. Pa poleg svoje glave boste lahko končno občutili še kaj – ampak kaj to je, prepuščam vaši lastni izkušnji.

Med meditacijo pa torej kljub nenehnim mislim samo ostanite potrpežljivi – do svojih misli in do sebe – in kadarkoli vam misli uidejo drugam se samo vrnite na diha ali vajo…in samo bodite.

Kaj ne čutite olajšanja že ob teh besedah? Nič vam ni potrebno storiti…SAMO BODITE.

<3

Daška

***

Ker smo ljudje navajeni nenehne aktivnosti, je nič početi ponavadi pravi izziv:) Pri tem vam pomagajo vodene meditacije. Program Živim meditacijo je bil narejen z namenom, da meditacijo naredi za vas enostavno in prijetno…da zaziba vašo glavo in telo v prijetno sprostitev in vam pomaga držati pozornost na vaji, v telesu, v trenutku.

Z nakupom prejmete paket 24- vodenih meditacij, ki jih poslušate v udobju doma in z njimi korak za korakom spoznavate meditacijo in skozi to tudi sebe. Program ostane vaš, da ga redno ponavljate in vedno bolj poglabljate svojo prakso.

Več info in nakup na www.zivimmeditacijo.si

Daška

SPREJEMANJE

By | Živim Meditacijo | No Comments

 

Verjetno dobro poznaš stavke kot so Sprejmi seLjudi moraš sprejeti take kot soSprejmi kar se ti je zgodilo. Že mora držati si misliš, vendar kaj to pravzaprav pomeni?

Sprejemanje – tolikokrat uporabljena beseda, pa mislim, da tako slabo razumljena. In velikokrat zavajajoča, če nimamo jasne predstave oziroma razumevanja kaj ZA NAS ta beseda pomeni.

Zato sem se odločila napisati ta zapis, ker je bilo odkritje o tem kaj ta beseda meni pravzaprav pomeni, zame velikega pomena in povod za ogromno sprememb in samoljubezni.

Opisala bom svoje razumevanje te besede, ki se je skozi čas oz. izkušnje spreminjalo. In morda se še bo. Verjetno spoznamo sprejemanje v vseh pogledih šele, ko ga spoznamo na vseh ravneh in v vseh odtenkih. Ko ga začutimo, izkusimo na mnoge načine. In naj bom jasna, da to kar zame ta beseda trenutno predstavlja, nikakor ne predstavlja resnice tudi za vas. Namen tega zapisa je le, da vas pripravi k razmisleku kaj ta beseda predstavlja vam. Jo uporabljate v svoje dobro ali proti sebi?

Ker z nejasno uporabo le te lahko od sebe (in od drugih) zahtevamo veliko… ali pa kar nemogoče.

Meni je beseda sprejemanje sicer vedno zvenela kot nekaj lepega, kot nek mir in ljubezen, ki ju čutiš, ko nekaj… pač sprejmeš. Saj mi še vedno. Vendar poglejmo, kje se mi je zataknilo predvsem v odnosu do sebe in do drugih.

Torej vedela sem, da želim ljudi sprejeti. To še vedno drži. Vendar je bil del mojega prepričanja o sprejemanju sledeč:
»Druge moram sprejeti, kar pomeni, da moram v odnosu z njimi vedno čutiti mir in ljubezen. Kadar ne čutim miru in ljubezni – jih ne sprejemam. To pa je narobe.«

Torej vsakič, ko se nisem počutila v skladu s tem standardom – mirno in ljubečo – vsakič, ko sem doživljala druge občutke npr. jezo, žalost, odpor, nemir, nestrinjanje, strah – sem si mislila – jaz  ne sprejemam. To pa je seveda narobe. Sem slaba. In kot kaže moram še delati na sebi, se še kaj naučiti, spremeniti, bolj (duhovno) zrasti. Očitno še ne znam sprejemati. Ne znam brezpogojno ljubiti. Ja še to besedno zvezo sem vtaknila v to nemogoče prepričanje.

Vidite kaj to pomeni? Kadarkoli sem doživljala občutke, ki jih nisem ocenila kot pozitivne, sem se obsodila, da je z mano nekaj narobe. Sprejela nisem niti sebe, niti drugih.

TOLIKO O SAMOLJUBEZNI.

Sedaj vem, da moram vsem občutkom resno prisluhniti. Vendar več o tem drugič.

In kakršna pričakovanja imamo do sebe, taka pričakovanja imamo tudi do drugih. Dolgo sem se trudila »sprejemati« in »biti sprejeta« in doživela veliko razočaranj. Kljub mojemu “trudu” me ljudje niso vedno razumeli, podprli, so bili name kdaj jezni, mi stvari očitali. Veliko truda sem vložila tudi v to, da bi “sprejela” druge; da bi vse razumela, vse naredila, se z vsem strinjala, ne bi bila nikoli jezna, nikoli razočarana. Koliko občutkov je bilo potrebno zatajiti, si prigovarjati, opravičevati sebe in druge.

Ko vse to v meni ni več vzdržalo – vsi ti nabrani, neizraženi občutki, za katere sem menila, da se jih moram rešiti – sem se končno vprašala – kaj pravzprav je to sprejemanje, ki ga probam doseči? Kaj pomeni ZAME?
Za odgovor sem morala pogledati vase in v svoje življenje, kjer nastajajo naše izkušnje in prepričanja. In takrat sem videla, kako sem besedo sprejemanje in ljubezen izenačila s tem, da moram drugim pustiti, da delajo kar želijo, četudi mi to ni všeč. Jaz pa se moram s tem strinjati oziroma ob tem občutiti “lepe” občutke.

Ker smo vsi šli skozi edinstvena življenska doživetja, obstaja nešteto zgodb, kako pridemo do takih prepričanj. Vendar zgoda niti ni pomembna, razen za vas same, da v njej najdete svoje prepričanje, ki vas omejuje ZDAJ. Ni nujno, da vam je bilo to prepričanje dano v tej besedi ali s tem namenom, vendar če ste ga tako doživeli, ste ga oblikovali – je za vas to postalo resnica.

***

Zapis bom nadaljevala s tem, kaj beseda sprejemanje zame pomeni danes, ta trenutek. Težko bi jo natančno opisala, ker se vedno vrnem k temu, da gre pri razumevanju vseh stvari za naš občutek, za naše osebne doživetje. Vendar bi lahko rekla takole:

Sprejemanje pomeni videti tako kot je oz. zaznati kot je. Brez prirejanja. Sprejmeš, da je tako kot je. Vidiš kot vidiš. Čutiš kot čutiš. Ta trenutek.

Če vidiš oblak na nebu, sprejeti pomeni…  ja, da vidiš oblak na nebu! Ne prepričuješ se, da sije sonce. In ne prepričuješ se, da si ga vesel, če ga nisi. In ne prepričuješ se, da ti je vseeno, če ti ni. Če ti je vseeno, ti je vseeno, če pa si zato žalosten, potem si pač žalosten. Sprejmeš, da si žalosten. To ne pomeni, da opravičuješ in neguješ ta občutek, ampak, da ga zaznaš takega kot je. Ga sprejmeš. Ga ne tajiš.
Sprejemanje omogoča, da stvari DOŽIVIŠ ZAVESTNO, DA JIH DOŽIVIŠ V SKLADU S SABO, DA JIH DOŽIVIŠ TAKŠNE KOT SO V RESNICI, da si pustiš svobodno videti in čutiti.
In ko stvari doživiš zavestno, potem lahko glede njih tudi nekaj narediš. Morda boš ugotovil, da si žalosten le zato, ker te oblak na nekaj spominja in boš potem osvobodil ta občutek. Ali pa boš ugotovil, da enostavno ne maraš oblačnega vremena in boš raje odšel nekam kjer sije sonce. Kdo ve kaj si sporočaš s svojimi občutki, zato bodi do njih vedno spoštljiv in jih ne obsojaj. SPREJMI JIH.

Ker naš svet definira naše doživljanje, bi bilo še bolje reči, da je sprejemanje občutek, ki pride s tem, ko si DOVOLIMO, da nekaj vidimo, zaznamo kot je. Nehamo zanikovati, prirejati. In ta občutek je (vsaj eventuelno) res poln miru in ljubezni, ker borba ni več potrebna, ko končno pustimo stvarem, da so kot so. Jih jasno vidimo, take kot so, in se potem lahko odločamo kako naprej.

Zato SPREJMI SE. Dovoli si, da si tak kot si in da čutiš kar čutiš. Morda si še poln navlake iz preteklosti in se tega zavedaš…pa vendar v tem trenutku si kar si. Ravno tako drugi. In sprejmi svoje občutke. Ti so tvoji dragoceni vodniki, ki ti sporočajo, kdaj ti morda nekaj ni všeč, kdaj se morda želiš umakniti, pogledati vase, morda želiš kaj izraziti ali spremeniti.

In ne pozabi..ti že vse si…vse si že dosegel…že sprejemaš in si že brezpogojna ljubezen…sem si prišel to le odkriti, doživeti. Mirno in ljubeče vdihni in izdihni…ker si popoln, popolna…v vsakem trenutku…SPREJMI TO ?

ROJSTVO PROGRAMA ŽIVIM MEDITACIJO

By | Živim Meditacijo | No Comments

Še zdaj se spomnim trenutka…meditirala sem na postelji, v svoji takratni sobi v stanovanju v centru Ljubljane. In prišla je misel, ideja…tako jasna in tako logična. Ja prav logična. Vedela sem, da je to to in da se bo to gotovo zgodilo. Da že je. Nisem imela niti enega pomisleka ali videla ovire, čeprav nisem imela s čim takim nobenih izkušenj.
Prekinila sem meditacijo in dobesedno skočila iz postelje. »Mojca, Mojca« sem se drla po stanovanju in iskala prijateljico. Mojca je bila takorekoč sredi pare v kopalnici, vendar sem bila tako navdušena, da se za to nisem menila. Takoj ji moram povedati!
»Mojca vem, zdaj vem kaj bova počeli. Imeli bova online program joge in meditacije! Videla sem. To je to.« Mojca je bila na srečo oseba, ki je prav tako kot jaz vrjela v zamisli, ki bi se komu morda zdele kot plavanje med oblaki. Zato me je navdušeno poslušala. Nobena od naju ni pred tem niti odprla poslovnega računa, zdaj pa sem govorila o najinem lastnem poslu. Povedala sem ji idejo in sklenili sva, da je naslednji dan pravi dan za začetek.

***

S tako gotovostjo se je pričela pot nastajanja programa Živim meditacijo. Pot, ki je bila kasneje polna negotovosti. Izzivov, zapletov, osebnih soočanj, rasti, odkritij. Veselja in tudi bolečin. Z nastajanjem in rastjo tega programa sem rasla tudi jaz. To je bila dolga pot, velikokrat se je zdela predolga in brez konca. Vendar je prišel trenutek in program se je končal…

…pa vendar se je v resnici šele začel ?
Je zaživel, pa je v resnici šele začel živeti.

Zdaj živi in raste tudi z vašo pomočjo – hvala in dobrodošli vsi sokreatorji programa Živim meditacijo!

<3 <3 <3